gospod rowen je bil eden od tistih ljudi, ki se jim nočeš zameriti. bil je močan, vpliven in en od najmogočnejših ljudi v čarovniškem svetu. kralj. večina ljudi ga je poznala le po imenu in slovesu, in vasilyev si je mnogokrat želela, da bi bila tudi sama ena od njih, namesto da je bila dekle, za katero je skrbel prav on. od katerega je živela, dokler ne bi pri sedemnajstih dobila pravice do upravljanja premoženja staršev. gospod rowen je bil odporen na vse njene žaljivke in sarkastične besede, in ne glede na to, kako zelo se je svetlolaska trudila, se ga nikakor ni morala znebiti. le še bolj prijaznejši je bil do nje.

tisto popoldne jo je poklical k sebi, menda je imel nekaj zanjo. kot ponavadi naj bi se srečala v poslopju kraljevskih družin, v rowenevemu stolpu. kot ponavadi se je vasilyev pretihotapila mimo stražarjev kot nedolžna miška ter se izmuznila v dnevno sobo, kjer je sedla na pregrešno drag naslanjač. ni dvomila, da ima gospod zopet kakšno novico zanjo, ki naj bi bila razveseljujoča, oziroma on misli, da naj bi bila. potem pa bo spet začel stresati svoje neumne šale.

ko so se vrata dnevne sobe končno odprla, se je vasilyev ugriznila v ustnico ter s prsti šla čez svoje lase. morala si je priznati, da je rahlo nervozna, kdo bo stopil čez. že nekajkrat se je zgodilo, da je bil kdo drug. skoraj noben od rowenovih otrokov je ni pretirano maral, zato so se spravljali nanjo. kljub temu, da je že kar dve poletji preživela pod njihovo streho in bi se vsak normalnež spoprijateljil z nekom. vasilyev se je, seveda, držala na stran ter se spraševala, kako sta se njen oče in gospod rowen sploh spoprijateljila in zakaj je gospod rowen njenemu očetu obljubil, da bo pazil nanjo. njen pogled je zopet ušel proti odpirajočim se vratom, in nekako si je oddahnila, ko je čeznje stopil nekdo, ki ga sama sicer ni marala, toda ni bil takšen kot drugi. "dean, gosh, kako ti uspe, da me ne moraš pustiti pri miru?"