»Moja mama je umrla, ko sem bil star štiri, po tem, ko je rodila mojo mlajšo sestro Mary. Oče naju je vzgajal, kolikor je pač vedel in znal, pa ni vedel in ne znal kaj dosti. Barbarska otroka, so nama govorili. Zdaj je Mary Phillips ena najbolj priznanih pisateljic v našem svetu, jaz pa sem varuška trem mladoletnikom. Očitno so imeli prav, ko so mi rekli, naj se učim, da bom v življenju kaj dosegel.«

Sarkastične pripombe so nekaj, po čemer je vedno slovel. Neobrzdanega mladeniča je klobuk pri enajstih vtaknil v Gryffindor in skozi leta se je njegova neupogljiva narava kazala samo toliko bolje. Pri pouku ni bil najbolj poslušen dijak, razen takrat, ko ga je nekaj zanimalo, na pleča si je nakopal cel kup kazni in svoje izpite je opravil povprečno, čeprav bi lahko z malo učenja dosegel sijajne rezultate. Bil je len, nekoliko razvajen, ker ni imel nikoli nikogar, ki bi ga nadzoroval, istočasno pa izredno zaščitniški, sploh, ko je prišlo do njegove male sestrice in kasnejših polbratov, ko se je njegov oče pri njegovih devetnajstih znova poročil. Pri dvajsetih je šel za leto v Ameriko, na neko čarovniško usposabljanje, iz katerega se je vrnil precej bolj vase zaprt in mrk. Izkazalo se je, da se je zaljubil in da ga je dekle, ki mu je pošteno priraslo k srcu, enostavno vleklo za nos – in za njegovim hrbtom počelo enako z vsaj tremi drugimi tipi.

Od takrat dalje je tudi v ljubezni precej otopel. Nikakršnega zanimanja nima v razmerja, se pa velikokrat nepremišljeno spusti v posteljo s kakšnim naključnim dekletom, na kar praviloma hitro pozabi. Še vedno ni prebolel svoje Američanke, Sally.

»Ko sem prišel domov, so mi šli vsi na živce in potreboval sem distrakcijo, pa sem sprejemal naključna priložnostna dela. Delal sem predvsem kot varovalec ali varnostnik, ker so mi šli uroki vedno dobro od rok, delal sem kakšna fizična dela, nosil naokrog težke škatle in tako dalje. Potem sem precej naključno pred osmimi meseci spoznal gospoda Stannerja, ki mi je rekel, da mi bo dal priložnost.«

Dal mu jo je. Dal mu je priložnost, da skrbi za njegove otroke, delo, ki se je sprva izkazovalo za precej nehvaležno. Zdelo se je, da dekleti in fant nočejo nekoga, ki bi jim dihal za ovratnik, istočasno se tudi njemu ni ljubilo sprehajati za tremi otroci, s katerimi je imel približno toliko skupnega, kot z žepno svetilko. Kasneje, ko je bila njihova varnost prvič pred njegovimi očmi ogrožena, se mu je delo prvič zazdelo zanimivo. Zdaj to enostavno počne; predvsem, ker je pošteno plačan za to in ker ve, da bo prej ali slej prišlo do akcije, v kateri bo užival.