vasilyev niti približno ni uživala na tisti dan; bilo ji je sicer všeč, da zopet ni sijalo sonce kot že nekaj dni, toda njen dan je bil poln samega kupa bedakov, ki so se ji skušali prikupiti, toda do zadnjega so jo vsi naslavljali z vasiliso in nihče je ni zares poznal. še hujše volje je bila, ko ji je ariadna na kratko sporočila, da je v priporu zaradi 'vaje urokov na učiteljici napojev' in zato ni imela možnosti, da bi si dopisovala z njo. včasih jo je res pogrešala; toda če je mislila nanjo, se ji je v spomin vrnil tisti januar po tem, ko je odšel. na to ni hotela misliti, ker je vedela, da se ne bo vrnil. ko se bo urjenje končalo, ne bo prišel nazaj. pozabil bo nanjo in se poročil z primernim dekletom, ki sicer vasilyev ne bo segalo niti do kolen. tolikokrat je že poskušala, da bi se z svojo metamorfno sposobnostjo naredila nove spomine, novo življenje, toda vedno je prišla do istih ugotovitev - lahko je spreminjala le svoj videz, ne pa tudi svojega življenja in preteklosti. škoda.

tisti dan jo je vadba urokov odpeljala na veliko, skalnato obalo, saj se je mislila poigrati z skalovjem in ga izoblikovati po svoji meri, ko je skoraj ob morju zagledala neko dekle. seveda je takoj vedela, kdo je - holly hayes, ena od teh prekletih kraljevskih ljudi, ki so mislili, da imajo lahko vse. toda tokrat vasilyev ni pljunila po tleh ter si nadela zaničevalno faco, kakor ponavadi, ko je srečala enega od njih, ampak stopila k dekletu. še sama ni vedela, kaj jo je prijelo. "zdravo," je dejala. "ti si holly, kajne?"

vasilyev si skorajda ni morala pomagati, da je ne bi začudeno pogledala. bile so nenavadne besede, še bolj pa, ker so prišle iz ust članice kraljevske družine; tisti so se ponavadi le nosili okrog ter se važili s svojimi položaji. edinega, ki ga je vasilyev poznala, da ni bil tak, je bil on; toda on se ne bo nikoli vrnil. "vasily... khm, vasilisa," je odgovorila vasilyev. po šoli je bila znana kot vasilyev; toda za pripadnike kraljevskih družin je bila vasilisa. nekateri so vse prelahko povezali ime z nekaj ubogimi datotekami, ki so o njej krožile. po naslednjih besedah ni res vedela, kaj reči; počutila se je izjemno neumno. "ne, saj ni to krivo. mislim, da sem bila enkrat v istem razredu kot ti; drznvraanovka sem," delno je bilo res; drznvraan in royal hall so imeli nekatere ure skupaj, toda holly bi verjetno poznal vsak iz čarovniškega sveta. "ali pa ga zarobila," se je nasmehnila - ekstremno nenavadno - vasilyev. "mogoče pa razparala ob straneh," je še dodala ter skomignila z rameni. še vedno se je spominjala, kako je ariadno v četrtem razredu osnovne šole obsedlo šivanje - na koncu pa je, kakor ponavadi, vasilyev znala več od nje.

"moje ime mi ni pretirano všeč," je priznala vasilyev - njen vzdevek in prav tako priimek je bil tisti, ki je ponazarjal njeno osebnost. močna. hladna. metamorf. popolna. morala je biti močna, da je preživela v tem svetu. morala je biti hladna, saj ni hotela, da kdorkoli ugotovi, kaj se ji plete po glavi. morala je biti metamorf, zato da se je lahko skrila in prilagodila. in, nazajdnje, morala je biti popolna, saj če ne bi bila, bi se je že zdavnaj znebili. in ugajalo ji je, biti taka - včasih je preprosto izklopila svoj vid na zadeve ter se postavila v kožo nekoga drugega, ki jo je opazoval. in vedno so bile njene misli enake - ko bi le lahko bila takšna, kakršna je ona. "niti ne. imam svoj stil, in to je vse, za kar se zanimam," temna oblačila, vedno jeans in vedno črno ličilo - to je bilo tisto, čemur je pravila stil; svoj stil. "morda. zadnje čase sem zelo zaposlena..." je skomignila z rameni ter skušala čim bolj hladno in vljudno nakazati, da ne bo šlo. vsem kraljevim stražarjem je bil znan njen ugled kot ena od upornikov; seveda se je potrudila in vse zanikala, toda sum je bil sum in nemogoče bi ga bilo izbrisati. in holly se je zdela res nekako nedolžno; ni hotela biti vpletena v upor in te stvari. če bi tisti zgoraj izvedeli, da je dobila povabilo k eni od plemičev, bi vse sledilo v tej smeri; smrt.

"brez zamere, ampak dvomim, da bi te vrata v drznvraan kar tako spustila čez," se je narejeno nasmehnila vasilyev. bilo je prijetno spet govoriti z nekom, ki je bil kraljevski; plemiči so imeli nek poseben ritem govora, ki jo je nenavadno spominjal nanj. prekleto, kako ga je pogrešala. posmehljivo je zakrhala. "dvomim, da bi lahko kdorkoli silil mene v karkoli," imela je nek čuden občutek, da bosta s holly na koncu končali še kot prijateljici; to pa bi bil nenavaden par, upornica in hayesova. "če bi lahko, bi tudi jaz. toda ni mogoče. zato se moraš ob določenem času postaviti na pravo stran in tam ostati, ne glede na to, kaj drugi mislijo o tem," je dejala. med uporniki ni bila zelo pomembna, kljub temu, da je imela že nekaj večjih nalog. "kaj je bil sploh prvi razlog, da se je zgodila vladavina? če bi lahko, bi šla nazaj in vse spremenila. mogoče bi bilo tako tudi življenje nekaterih drugih ljudi veliko lažje," ni vedela, kaj točno je blebetala, je pa nehala biti zamišljena takoj, ko je zaslišala pljusk in zagledala, kako so se dragi čevlji potopili v morje. presenečno je vasilyev pogedala dekle zraven sebe. to je bila nenavadna kretnja. še bolj pa se je začudila, ko je v morju pristala še jakna in prstan. "treba se je boriti. drugače ne moraš preživeti," je zamrmrala, še sama ni vedela, zakaj.

"mogoče," je odgovorila vasilyev. "toda, seveda, vsak bi te prepoznal. noben ne bi moral preživeti v čarovniškem svetu brez poznavanja kraljevih družin," zasmejala se je ob njeni pripombi, smeh, ki že dolgo časa ni prišel iz njenih ust. "morda pa bi bilo bolje," ji je odgovorila. "ko bi le lahko storila to - se skrila nekam ter se pretvarjala, da te časi sploh ne obstajajo," je še dodala ter si predstavljala, kako bi bilo, če bi lahko odšla v svoje stanovanje, zaprla in zapahnila vsa okna in vrata in nobenega ne spustila notri. morda bi nekaj let po takem stanju začela verjeti, da to, upor in vladavina, ne obstajajo.

ob naslednjem vprašanju se je vasilyev ugriznila v ustnico. "zakaj mi tako zelo zaupaš?" je vprašala. seveda je znala plavati, toda še nikoli ni nobenega karkoli učila. "kaj pa, če sem ena od upornikov? kaj, če sem ti nevarna?" je vprašala. že dolgo časa ni tako dolgo govorila z nekom brez njenih 'potrebnih' sarkastičnih besed. zamišljeno se je zazrla v morje, v modrino, ki je valovila in se je gubala. "kaj, če mi ne moraš zaupati? kaj, če sem smrtonosna zate?"