Spet ga je zmotil glasen krohot iz ene iz med bližnjih spalnic. Bil je celo presenečen, da se jih je slišalo do sem. Verjetno je kakšen novi učenec na šoli iz royal halla, priredil zabavo v svoji sobi, da bi se s tem prikupil sošolcem. Ali pa tudi ne. Kolikor se je zavedal, je bilo Deanu vseeno. Vsaj glede tega. Hrup je namreč postajal vse bolj in bolj nadležen. Odložil je knjigo Josepha Cummins ter jo potisnil na rob široke lesene mize. V tem ni moral brati. Jezno je vstal, še vedno oblečen v ene iz med njegovih ljubših temnih kavbojk ter moder pulover pod katerim je imel belo srajco. Rokave je potegnil navzgor in zapustil svojo sobo v kateri ni več zdržal biti. Zapustil je stavbo in se z rokami v žepih odpravil proti vrtu. Pričakoval je, da ne bo srečal nikogar, zato je pustil, da mu je pričeska ostala rahlo razmršena in neurejena. Ni izgledalo slabo, a sam je bil vedno učen se pribižati čimbližje popolnosti, kot je le mogel. Njegove misli so odtavale v ravno prebrano poglavje zgodovinske knjige, ko se je zavedal, da se je znašel pred paviljonom. Roko je položil na kljuko ter pritisnil navzdol in ratal počasi odprl. Obrnil se je na petah in jih potem tudi zaprl ter se oddahnil, ko je hrup, ki ga je spremljal tudi vzunaj, končno utihnil. Šele sedaj se ej lahko razgledal po prostoru. Na njegovo presenečenje, ni bil sam. Premeril je dekle, ki je sedelo zleknjeno čez očitno pričarani naslonjač in imelo glavo zakopano v knjigo. Seveda jo je poznal, redki so bili ljudje, ki jih ni. Stannerjeva. Oče ga je probal enkrat, že dolgo časa nazaj, zaročiti z eno od hčer, a se je v zadnjem hipu premislil. Sam pri sebi je skomignil z rameni, čeprav brez posebnega razloga. Ni bil družaben, a ni mogel nazaj v svojo sobo kjer bi verjetno dobil le enega iz med mnogih glavobolov. "Kaj pa bereš?" je vprašal, brez, da bi pomislil, da bi jo lahko celo vprašal. Približal se ji je in s pogledom ošinil knjigo in si poleg nje domače pričaral rdeč naslonjač. Zleknil se je na pričarani sedež in desno nogo privzdigni in naslonil na levo ter se z glavo naslonil nazaj. Domače.

Ostal je tako vljuden, da je ni vprašal kaj oziroma o čem je pisala. Iz izkušenj je vedel, da ni želel vedno vedeti odgovora. Mogoče je pisala kaj osebnega in bi verjetno takoj vklopila svoj obrambni mehanizem in pogovor bi takoj splaval po vodi. Zato se je le nasmehnil. "No, bral sem neko knjigo, pa ima očitno nekdo nekakšno zabavo in me je hrup resnično motil. Po mojem se ga da slišati tudi na vrtu in tu ej eden iz med redkih krajev, kjer bi lahko imel mir in tišino. Pa tebe?" je ves odkrit odgovoril. ponavadi ni bil tako zgovoren, razen, ko jej bil seveda z Adrianom, kjer je moral čim krajšem času, povedati čim več hvalnih besed o sebi. Ko je prišel sem, je mislil, da bo lahko zdelal šolo brez takih ljudi in si je prisegel, da ne bo imel takih ljudi okoli sebe. A se je motil. "Hvala, tudi sama nimaš slab okus," se je nasmehnil in dobro skril presenečenost svojih besed, ki so bile ponavadi precej redkejše. Verjetno mu je precej manjkalo pogovora. "Kako kaj Evelyn in Simon?" je vprašal ter se spomnil, da je bila njihova mati že več let pokojna. In oče bolj kot ne psihopat.

note: ffffudge, nsiem vidla da si že odpisala XD srry for being late..

"Že nekaj časa razmišljam o tem, a izgleda kot, da nikoli nimam časa za to," je odgovoril. Biti prestolonaslednik je že samo po sebi naporno, potem pa pride vmes še njegov oče ter z njim povezane stvari. In da en govorimo o neprestanih zarokah, v katere se ves čas vpleta. Zaročen je bil že vsaj petnajstkrat in čeprav so o tem slabe govorice, ne upa noben niti pripomniti kaj na to. Namreč družina Rowen bi poskrbela, da bi jih izbrisala iz sveta. Ker takih stvari noben od otrok ali staršev ni mogel prenašati. "Romantično," jo je dopolnil in se samozadovoljno nasmehnil. Čeprav sam nikoli tega ni izkusil, ni pomenilo, da ni vedel kako izgleda. "Verjetno res, a le kaj bi jaz vedel o tem?" Vse kar je vedel je ali prebral v tistih njegovih knjigah, ki so se kar kopičile ali pa je videl. "Sestra me verjetno še vedno sovraži in tako se izogibava drug drugemu kolikor se le da..In brata, zdi se mi da z nobenim nisem govoril od takrat, ko sta prišla na Bradavičarko." Kratki pogovori, ki so na proslavah nastali samo zato, da se je videlo, da so družina, niso šteli. Otroci v družini Rowen, so bili odtujeni že od nekdaj. In zdelo se mu je, da je bila Nathalie lljubusumna, ker ni bila prestolonaslednica kot on. Že večkrat se mu je sanjalo, da ga je ubila. Verjetno bi bila tega celo zmožna. Zavzdihnil je. Verjetno mora biti prav dobro imeti ljubeče sorodnike.


note: ne da se mi pisat po pm, ker sem lena. ampak mogoče bi lahk tisto povezavco na forumskem dogodku kar dolgoročno izvedlili. pač, da bi se dean res zaljubil vanjo al kei tazga. ker se mi zdei že zdi, da je čisto možno XD

"Da," je odgovoril in se moral skoraj ugrizntii v jezik, da se je zadržal in ni rekel žaljive besede čez družine in svoje mesto v tej igri. Vse bi naredil, da mu ne bi bilo treba biti prestolonaslednik. A ni mogel prestola predati sestri ali bratoma, namreč oče bi ga verjetno živega ubil. In njen vzdh je verjetno le pričal, da ga en bi razumela. Verjetno mora biti iz očeh nekoga, ki tega nikoli ne bo izkusil, nekaj neverjetnega in v vseh smislih dobrega. Zasmejal se je. Mogoče mu ne bi bilo treba biti strokovnjak, a odločil se je, da ji bo odgovoril po resnici, glede na to, da so bili ti podatki že tako ali tako prav dobro znani javnosti. Bilo mu je že vseeno kaj bi si kdo mislil o tem, da pač nikoli ni ljubil. "Recimo, da sem bil romantičen samo takrat, ko sem moral biti. Do vseh zaročenk, ki jih do zaroke sploh nisem poznal. Prav zaradi vsega tega nikoli pač nisem ravno ljubil ali karkoli podobnega. Prekletstvo prestolonaslednika v naši družini ali nekaj. Znan je bil kot brezsrčna baraba ali nekaj podobnega. Seveda je bil za govoricami prav dobro razsoden razlog, ko je zavračal obupana dekleta. Ampak ni imel časa za njih. Ni ga sploh smel imeti v svojem natrpanem urniku. "Naj ti ne bo žal. Tako je že od nekdaj. Že o smo bili otroci smo se bolj kot ne prezirali." Tekmovalnost v tem kdo bo boljši otrok je bila ogromna. Namreč tisti, ki bi v neimenovanem tekmovanju zmagal, bi po vsej verjetnosti podedoval več pa čeprav ne bi bil prestolonaslednik. Namreč noben v družini nikoli ni bil pošten. "Verjetno mora biti prav lepo, se razumeti s svojo družino," je zavzdihnil in probal zakriti kakršnokoli čustvo, ki bi se lahko pokazalo na njegovem obrazu.

"Srečne?" je vprašal. Vede je, da niso bile vse ravno razočarane, ko so bile zaročene z njim in jim je končno posvetil nekaj svoje pozornosti. A večina jih je bila kot on, vdanih v usodo. "Verjetno res. Čeprav nisem bil prostovoljno tak, je verjetno to še vedno bolje kot pa, da bi jih ignoriral. Namreč vem, da se za zaroke dogovori moja družina in potem sem ponavadi jaz vsega kriv. Tako, da samo probam popraviti vtis." Kaj je govoril? Ponavadi mu je bilo vseeno, a tudi če mu je bilo, se je potrudil. Čeprav ni bil edini razlog tisti, ki ga je povedal. Prisiljen je bil narediti perfekten vtis. in edina stvar, ki jo je lahko naredil, je bilo vljudno prikimavanje in sledenje načrtu. "In nekako mi niso ravno vzeli svobode. Če se rodiš v kraljevi družine, ti sploh ne pripada, pa čeprav imaš skoraj vse kar bi si lahko zaželel." Denar, obleke, ogromno, čeprav slabih, prijateljev. "In kako bi mi vzeli nekaj, kar sploh sprva nisem imel?" Že večkrat je razmislil, da bi zbežal in pozabil na vse. A zaradi varnostnikov je njegov že tako ali tako nepopolen načrt, postal še težji. "Veš," je vdihnil in sapo za nekaj sekund zadržal. "Lepo je vedeti, da te nekdo lahko razume," je rekel. verjetno se bo njegov značilni hlad prav kmalu vrnil, a zdelo se mu je pomembno deliti to informacijo. Verjetno se je predstavil čisto v napačni luči in ga sploh ne bo razumela, ko ga bo srečala naslednjič, a bilo mu bo vseeno. Vesel bo, da se mu enkrat v življenju ni bilo treba pretvarjati.

"Hh," je iz sebe spravil nekakšen zvok. Njegovo obnašanje je bilo prav patetično, osebnega pristopa skoraj da nikoli ni imel. Vedno je delal le tisto za kar se mu je zdelo, da bo dobilo odobravajoče kimanje. Se je kdo kdaj vprašal kaj si on želi? Pogled je premaknil na tla, ko pa je končala ga je premaknil spet k njej. "nisem ravno človek, ki bi verjel, da obstajajo dogovorjene zaroke, ki se potem razvijejo v srečne zvez. Mislim, verjetno, da bodo to trdili, ampak malo možnosti je, da bodo govorili resnico. Namreč kdo bi lahko bil srečen v nečem v kar je bil prisiljen?" Sam že ni bil sposoben tega, pa čeprav je tisti lažni nasmeh že prav dobro obvladal. Včasih je celo preslepil samega sebe in verjel nekaj sekund tistim besedam, da je srečen. A iluzija, ki se mu je poustvarila v glavi je prav hitro zbledela in ga pustila v kruti realnosti. Mogoče pa je bil samo vedno preveč negativen glede vsega. "Ti si zaročena, mar ne? Z Adrianom?" je vprašal in privzdignil obrvi, ko se je spomnil tega podatka. Mogoče je bil to razlog zakaj je z njo tako zlahka govoril. Adrian je bil človek katerega se je iz Deanovega vidika težko prenašalo. Vedno sta bila na tej ravni, da sta se bahala drug pred drugim. Ni vedel ali je bil Adrian tudi drugače tak, a Dean ni bil. Bilo je skoraj čudno, namreč ko je bil s tem fantom je pozabil vse za kar je trdil, da sovraži. Zajel je sapo ter ujel nasmešek preden je sklonila pogled. Verjetno je govorila o sebi in nasmehnil se je, a še preden bi lahko videla ta nasmeh, ga je skril. Ni nadaljeval tega stavka, ker ni vedel kam bi to pripeljalo. Verjetno bi vse postalo prav nerodno.