ariadna, prijateljica iz otroštva:
"vasilyev? hočete reči vasilisa? ljudje pogosto naredijo to napako. vasilyev je vzdevek, ki sem ji ga leta nazaj nadela sama - toda zdaj lahko le sklepam, da je to zdaj njen priimek. najini mami sta bili včasih najboljši prijateljici, zato sva se z vasiliso praktično skupaj rodile. najini mami so naju skupaj peljali na sprehod ali pa naju pustili skupaj v hiši, kadar sta kamorkoli šli. vedno sva se zelo dobro razumeli. skoraj nikoli se nisva prepirali. vedno je bila zelo prijazna in mila do vsakogar - že kot otrok ni delala veliko težav. kaj šele, ko sva bili starejši! prvi, drugi razred, njena domača naloga pa vedno pridno narejena, s popolnostjo! spominjam se, kolikokrat sem prepisovala od nje. vedno sem o njej mislila kot o popolnostnem idealu. bila je čudovita - dolgi, svetli lasje, katerih barva je nekoliko spominjala na belo, in tiste sive oči, ki jih je dobila po očetu - kolikokrat se je z njimi nasmehnila. oblačila se je po najnovejši modi in me vedno presenečala z nežnimi, svetlimi kombinaciji oblačil, ki so se ji popolnoma prilegala. vsak razred sva sedeli skupaj, in počasi so naju začeli zanimati fantje. kako sva opravljale o tem, kakšne pričeske imajo, in kako sva se hihitali, ko je kateri šel mimo naju. skupaj sva bili tudi prvi dve leti na bradavičarki - do najinih trinajstih let. pristali sva v istem domu, si morate misliti! potem pa se je moja mama ločila od očeta ter odšla v francijo, z sabo pa vzela mene. vpisala me je na beauxbatons, in bilo je res hudo, ko sem zapuščala osebo, ki je o meni vedela več kot jaz sama. seveda pa sva si pisali pisma - vsak dan sva si izmenjevali misli in eno leto po tem, ko sem odšla, me je po pismu vprašala, če se spominjam fanta, iz katerega sva se nekoč delale norca zaradi njegove pričeske - imenovali sva ga trn. ko sem ji odgovorila, je napisala, da sta šla skupaj na zmenek in da ji je res všeč. in povedala mi je, da je tokrat prepričana, da je resno - kajti vedno sem vedela, da ima muho, da prehitro zamenja fante. ta fant pa je bil očitno nekaj posebnega. bilo ji je komaj štirinajst let, takrat... in ko me je za počitnice za njen petnajsti rojstni dan v januarju obiskala v franciji, je bila res... drugačna. prazna. nisem dolgo ugibala, kaj se je zgodilo. bilo je nekaj z tem fantom. vse, kar mi je uspelo razbrati iz njenih ust, je bilo to, da je moral oditi... in da ne ve, če ga bo še videla. in res mi je bilo žal zanjo. res jo je zlomilo - še bolj pa to, da sta ji oba starša malo po tem umrla zaradi mrzlice, ki ju je ubila v dveh dneh. ni bila več ona. opazovala sem, kako so njena pisma postajala vse krajša in depresivnejša, toda vedela sem, da je močna. in ko sem jo obiskala, sem videla, kako prepričljivo igra - oddaljila se je od vseh, postala je samotarka, njene sive oči pa zdaj begajo po bradavičarki sem ter tja ter se otožno sprašujejo, kdaj ga bo zagledala, ko bo stopil čez vrata ter jo ponovno naredil srečno."

vasilyev:
"da, kar vam je aria povedala, je resnično. nekoč so me vsi klicali vasilisa - dokler si ona ni izmislila novega vzdevka, vasilyev. po njem so me včasih tudi vsi klicali. to ime se mi je zdelo nenavadno moško in močno - to je tudi eden zaradi razlogov, zakaj zdaj zaseda mesto v mojih dokumentih, kjer je včasih pisalo priimek mojih staršev. nisem pretirano zanimiva oseba - svojo zgodovino bi lahko povedala v nekaj vrsticah. rodila sem se pred šestnajstimi leti. odraščala sem v krogu ljubeče družine in najboljše prijateljice. v šoli sem bila pridna in sem opravljala vse, kar je moralo biti opravljeno. pri enajstih sva obe z ario dobili pisma z bradavičarke, in skupaj sva pristali celo v istem domu. nisva se veliko spremenili, le odraščali sva. pri najinih trinajstih je ona odšla. veliko sva si dopisovali. pri štirinajstih sem srečala fanta. on... res sem mislila, da je pravi zame. dokler se pri mojih petnajstih tisti v vrhu smetane odločili, da morajo začeti z urjenjem, da bo lahko postal uspešen prestolonaslednik. da, bil je iz kraljeve družine, toda za to se nisem nikoli menila. preden je odšel, sem mu obljubila, da bom čakala nanj. da se bo vrnil. potem pa so umrli še moji starši in premoženje je tako lepo izpuhtelo v zrak kar tako, dobila naj bi ga pa šele pri sedemnajstih. toda kar mi je ostalo, je le razočaranje. mislim, da se ne bo vrnil. revščina. in to je tako kruto - to je tudi eden od razlogov, zakaj sem se pridružila uporu in že več kot nekaj mesecev delam za to stvar. čas je, da dobim svoje maščevanje. vsi mislijo, da sem močna in da bi zmogla vse - ker sem jih prepričala, da sem. toda resnica je to, da sem v obupni depresiji, v trpljenju in nepotrpežljivosti. sem šibka in to nerada priznam."