❝i've always been a very good judge of people. that's why i like so few of them.❞

nikoli ni kričala. tiho se je spopadala z vsem, kar je zaznamovalo njeno življenje in najbrž je bil prav to razlog, da mi je šlo tolikokrat na jok. ker je bolelo. ker je tišina pomenila vdanost v usodo, jaz pa nisem hotel, da odneha. verjetno je bilo nesmiselno upati, da je dovolj močna. namenoma sem spregledal njene temneče se oči, edini del telesa violet archer, ki je bil odprta knjiga za vsakogar komur se je zdelo vredno pogledati vanjo. le da se tako ni zdelo nikomur, ker ni bila pomembna; le še ena izmed mnogih, ki so počasi izgubljali razum. najbrž sem bil jaz edini, ki bi ji lahko pomagal in jo potegnil iz konfuznih globočin shizofrenije, toda uspel sem jo razočarati. tako kot samega sebe.

❝his hands were weak and shaking
from carrying far too many
books from the bookshop.
it was the best feeling.❞

ko sem dobil pismo z bradavičarke sem se sprva prestrašil - prestrašil realnosti, pravzaprav. kako bo mama preživela brez mene? če sem popolnoma iskren, sem si nekje v sebi oddahnil, ker se mi s kruto resnico ne bo potrebno soočati vsakodnevno, toda bal sem se, da bom nazadnje ostal... sam. zapuščen. da se bom zadnji dan šole vrnil domov in odkril prazno stanovanje; da bo v eni izmed svojih številnih blodenj preprosto odtavala neznano kam, morda celo nesrečno prekrižala pot avtomobilu. hotel sem ukrepati, se potruditi, poskrbeti zanjo. vendar nazadnje nisem, ker sem bil od vedno kanček mazohista - in strahopetca, če smo že pri tem. iz neznanega razloga se nisem mogel pripraviti do tega, da bi našel pomoč in ji zagotovil varno bivanje. ne, raje sem se povzpel na hogwarts express in nato leto za letom tiščal nos v knjige, ki so me uspešno razsvetljevale sicer temačen, megličast svet.

❝the mind is beautiful because of the paradox. it uses itself to understand itself.❞

tisto poletje po končanem četrtem letniku je bilo nazadnje konec. socialna služba me je iztrgala iz domačega okolja, me strpala v rejniški sistem in pristal sem pri bunkeljskem paru srednjih let. izkazalo se je, da jima je bilo kmalu po tem, ko sta vložila prošnjo za posvojitev blazno žal. toda bilo je (seveda) prepozno - na kar od prvega dne nadvse rada spominjata. da nisem zaželen, da me nikoli nista hotela. nisem ju poslušal, ker se mi je zdelo nesmiselno. moje življenje je bilo že brez tega zmedeno, a hkrati boleče ostro. hotel sem zatisniti oči, toda vedel sem, da se bom prej ali slej ob kaj spotaknil in padel tja, kamor nočem pasti. svetloba me slepi, sovražim jo, toda tema ni nič boljša.

hrup in vrvež bradavičarke mi povzroča glavobole, toda iskreno sem hvaležen zanj. da mi vedeti, da nisem sam, tudi če sem izobčenec, 'tisti, ki je najbrž nem'.