oče bi me dobesedno ubil če bi vedel kaj počnem, in sošolci - ja prav tisti ljudje s katerimi sem jedla, zraven katerih sem se dolgočasila pri pouku - bi me ubili če bi vedeli kdo sem. spravila sem se v obupno neprijetno situacijo - in edino kar bi morala narediti da bi končala to norijo, je preprosto stopiti do royal hall ter prositi stražarje naj pokličejo nekoga s priimkom hayes. kaj sem torej počela? zakaj za vraga sem tvegala svoje življenje zato da sem se lahko pretvarjala, da sem ena izmed njih?

stephanie, hišna služabnica
nekaj let nazaj me je prosila naj jo kličem sky, pojma nisem imela zakaj in to sem ji tudi povedala. deklina se mi je samo zasmejala v obraz in rekla da ima pač rada ironijo. trmasta smrklja. šele nekaj mesecev kasneje sem izvedela, da se princesa na smrt boji višine. če sklepam po opravljanju s strani mojih kolegic, je nekoč padla z metle in si zlomila nekaj reber. ne morem reči, da sem presenečena. navsezadnje nikoli ni bila pretirano dobra v športu - saj se utrudi še hitreje kot jaz.

mogoče sem samo želela nekoga, ki bi mu bilo mar zame. nekoga, ki bi me imel rad ne glede na vse, in se ne bi obnašal prijazno le zaradi mojega kraljevskega priimka. mogoče sem bila le tako zelo sita vseh tistih neiskrenih nasmeškov. mogoče...

ronnin, osebni stražar
princesa chantal je bila od nekdaj nekoliko... drugačna. ne razumite me narobe - tega nikakor ne mislim v negativnem smislu. samo to je, da... no, stvari je vedno rada delala po svoje. ko sem jo prvič videl, je bila le majhna deklica ki se je nadvse trudila, da bi ugodila vsem okoli sebe. njen oče je vsakič, ko je poslušno sklonila glavo ter obljubila, da bo naredila karkoli je že želel od nje (ne glede na to kako obsudurno je bilo), le razočarano zmajal z glavo. "dekle pač preprosto ni iz kraljevega testa." je mrmral. v bistvu je prav neverjetno kako zelo se je spremenila. že pri petih je bila v mentalnem razvoju daleč pred svojimi vrstniki, njen spomin in dojemljivost, pa sta bila naravnost izjemna. naučila se je braniti svoja stališča in v diplomatskih pogovorih (jaz jih imenujem prepiri) je bila kmalu prav tako spretna kot njej oče. njeni argumenti so bili zmeraj močni ter pravno podprti, poleg tega pa se je zdelo, da lahko nekatere dogodke na podlagi golega sklepanja dokaj natančno napove že v naprej. glede na to je očitno, da zna zelo dobro opazovati kar je natanko tista sposobnost, ki me na njej nekoliko straši. večinoma imam namreč občutek, da me bere z enako lahkoto kot odprto knjigo.

ali pa sem želela biti blizu ljudi, ki me hočejo raniti le zaradi družine v kateri sem se rodila. ni mi mar za rowenove ali stannerjeve, ampak hayesovi so moja kri in rada jih imam ne glede na vse. mogoče sem vse to naredila, da bi lahko opazovala člane odpora ter ob primeru nevarnosti opozorila moja brata ter sestri. mogoče je vse to za njih...

profesor na bradavičarki, ki je želel ostati anonimen; ah, chantal je... no, do nas, profesorjev je navadno vljudna, če je mnenja da smo kaj povedali narobe, pa se bo vsekakor oglasila in nas popravila. domače naloge ima na splošno narejene, njene ocene pa so kljub temu, da se od časa do časa odloči, da bo kakšno uro preprosto preskočila, blesteče. ne vem kako se obnaša do svojih vrstnikov, ampak glede na videno bi rekel da ne pretirano prijazno. vedno je tako direktna in nesramni sarkazem se ponavadi kar cedi od nje.

ali pa sem si želela le svobode. priložnosti, da bi enkrat za spremembo cel dan lenarila, brez dolgočasnih obveznosti in brez obljube prihodnosti, ki je pritiskala name. mogoče sem se le želela zavleči v nek kot, s svojim dnevnikom v roki in pisati o stvareh, ki bi mi slučajno prišle na misel, ter skicirati predmete znotraj vidnega polja. mogoče sem si želela, da na mojih ramenih ne bi počivala usoda celotnega kraljestva in bi lahko bila preprosto jaz.

aria, sošolka
nepredvidljiva. če bi želela chantal opisati z eno besedo, bi vsekakor rekla, da je nepredvidljiva. nikoli se ne ravna po isti krožnici, vedno je pripravljena na nekaj novega in ima naravnost osupljive ideje. mogoče je ravno to tisto zaradi česar jo lahko ljudje bodisi sovražijo, bodisi naravnost obožujejo. ko gre zanjo srednja pot preprosto ne obstaja. zdi se, da natanko ve, kako si ljudi oviti okoli prsta (čeprav te sposobnosti ne uporablja prav pogosto) in zna udariti tja kjer najbolj boli. od časa do časa kam izgine - nihče ne ve kam. že velikokrat se je zgodilo, da sem se ponoči zbudila in je bila njena postelja prazna, ali pa se preprosto ni prikazala na pouk. mislim, da gre za nekaj v zvezi z njeno preteklostjo, vendar pa o tem seveda ne vem ničesar. nihče ne. chantal ima pač vse polno skrivnosti in bedak bi bil vsak, ki bi jih poskušal odkriti.

karkoli me je že napeljalo do tega, da sem se na bradavičarko vpisala pod priimkom reyes namesto hayes, in kot navaden civilist namesto član kraljeve družine... vesela sem da me je. ne glede na smrtno nevarnost, ne glede na žalitve - tokrat vržene direktno v moj obraz - ... ne glede na vse.