Dean se je že od nekdaj lahko zanesel samo sam nase. Nikoli ni mogel nobenemu zaupati in t se je naučil na trd način. Že od samega otroštva je moral vedno poskrbeti sam zase in ne malokrat tudi za vse svoje brate in sestro. Življenje nikoli ni bilo dobro zanj. Vedno se je utapljal pod pritiskom, ko je iskal popolnost tam kjer je nikoli ni znal najti. A sčasoma se je navadil. Čeprav se ni veliko učil, je bil vedno med najpametnejšimi na šoli, tudi pametnejši je bil od sestre, ki je bila le leto mlajša od njega. Nekako si je zapomnil skoraj vse kar je slišal, prebral ali videl. In velikokrat s je zaželel, da to ne bi bilo tako. Pa ne zato, ker nekaterih stvari ni mogel pozabiti, ampak ker ni vedel kaj naj dela z življenjem, ki ga živi.
Začel se je dolgočasiti, iz dneva v dan se je bolj zagrinjal v svojo samoto. Njegova osebnost je bila hladna in zdelo se je, da se nič ne more dotakniti srca tega genija. A izgledalo je, da je nekaterim, ne, večina deklet v šoli to všeč. A vse so končale v joku, s strtimi srci, ko jih ni niti pogledal. Namreč vse so želele biti popolne, a sam ravno tega ni želel. Popolnosti, ki je bila tako dolgočasna.
Toda to so bile stvari, ki jih je moral odrivati stran. Ljubezen in podobne stvari. Kot najpametnejši sin kraljeve družine je moral izpolniti marsikatera pričakovanja. Dobro službo je imel že skoraj zagtovljeno. Nadaljeval bi očetov posel, a tega ni želel. Navsezadnje pa vseeno ni imel druge odločitve. Oče ga je želel že zaročiti z marsikatero hčero kakšne dobre njegove stranke. In z nekatero je bil zaročen celo en mesec, dokler seveda oče, kot vedno, ni našel boljše in premožnejše stranke.
Vso svojo žalost, ki je ni želel čutiti, je spretno skrival in metal v pozabo in jo pretvarjal v jezo. Ta se je kopičila v njemu dokler ni usodnega dne, pri svojih 16., pobil celo družino bunkeljev. Izbrali so naroben dan za dokazovanje, da so enako pomembni kot on (niso vedeli, da je čarovnik, ampak je nastal prepir v restavraciji, ker je sedel poleg njih in je očeta družine prekinil ter enostauno popravil.). Od tistega dneva prezira bunkelje ter nevedne ljudi.
V šoli, ki se je bo kmalu znebil, ima močan sloves. Ni si ga ustvaril sam ali pomotoma, ampak govorice so se širile iz ust deklet, ki jih je hladnokrvno zavrnil ali fantov, ki so v svojem ljubezenskem življenju ravno zaradi njega imeli toliko problemov.
Nikoli ni bil jezikav in vedno je bil redkobeseden človek, ki ni kazal svojih čustev. Čeprav še vedno išče kaj bi zares rad delal v življenju, svoji krvi ne more uiti. Včasih celo zavida svoji sestri, ki pred tem spretno beži ali pa naivnim deklicam, ki mu podtikajo ljubezenska pisma. Namreč oi so lahko svobodni, ni jim treba slediti besedam svojih staršev. On je moral in samo to je znal.
A to noben ni vedel. Noben. Ne družina in ne redki prijatelji, ki jih je imel malo zaradi svoje nedružabnosti. Prijatelji, ki so vsi prihajali ali iz Spolzgada ali iz kraljevih družin in so bili pametni, so opazili kako je trznil, ko ga je kdo vprašal kako je. Namreč moral je lagati, če je želel ostati popolen. In to seveda, spet noben ni vedel.
Edine znane stvari o njemu, ki so za skoraj vsakega učenca resnične, čeprav so nekatere precej izmišljene so o tem, da je hladnokrven, brez čustev, nima zanimanja zapunce ali ljubezen in to, da je agresiven, če se razjezi.
A zna ostati razumen, le, da ko se govori o pretepih in spopadih, to dejstvo govorci zameglijo in se osredotočijo na prelito kri.
Sovraži to kar je, a nikakor ne zna najti izhoda.
Že večkrat je razmišljal, da bi 'odložil' svoje ime, bogastvo in krono, ki bi jo zlahka dobil. Da bi pobegnil in končno postal normalen. A to ni bilo možno. Ni bilo poti nazaj.