Moj vstop v družbo, pri 10 letih, je bil senzacionalen. Ogromen ples, polno pomembnih ljudi, najboljša glasba in eksotične jedi. Bil je dogodek leta, sploh ker je takrat oče naznanil, da sem prva v vrsti za prestol. Moral bi biti najlepši dan mojega življenja, imela sem svet v svojih rokah. Pa se nisem, kajti dan pred tem sem gledala svojo mamo umreti v nasilnih rokah očeta, po čemer je sledilo še veliko kričanja in solz na mojih licih. Zato je bil cel ples zame samo zmazek barv in žalosti, čeprav tega ni noben opazil, saj so me vedno učili popolnosti. Ne glede na to kaj se zgodi, čustva ne smejo biti nikoli pred logiko. To sem doumela in sprejela, seveda z veliko težavo. Ampak moj oče vedno dobi kar hoče, tako kot jaz, zato se mu dolgo nisem več mogla upirati in postala sem skoraj takšna kot je bil on sam. Karizmatična, očarljiva, prijazna a stroga, razgledana, odgovorna in zavidanja vredna lepotica. Po licih me želi potrepljati vsaka babica, za snaho me želi vsaka mama, otroci se radi igrajo z mano, fantje pa ravno toliko da ne stojijo v vrsti za mojo roko. Oh, očitno lahko dodam še samovšečno realistična, na čase, prava prasica. Na mojem listu lastnosti se lahko znajdejo tudi iznajdljivost, trma in inteligenca. Sem med najboljšimi v razredu, za kar je krivo ogromno učenjakov in potovanj, ki sem jih bila prisiljena dati skozi. Oh, ne smem pozabiti.. Tudi nimfomanka sem. Skorajšnja. To imam najverjetneje po očetu, ki bi izdal vse vladne skrivnosti za dober sex, kar jasno dokazuje tudi število otrok. Le da jaz to majhno skrivnost skrivam, ter se raje zadržujem. Očitno sem polna skrivnosti. Spomnila sem se še ene. Dolgo je trajalo in bilo je naporno, toda uspelo mi je. Postala sem mag. To je bilo najbližje moji večni želji, uhajanju pravilom in užitku svobode. Kajti skoraj ne poznam lepšega občutka, kot je veter v krilih in najlepši razgled z neba. Sokolica. Najraje bi ostala v tej popolni podobi in ušla dogovorjeni zaroki, vladanju in skrbem v zvezi z šolo in temno magijo, ki uničuje še tisti delčke moje duše, ki so ušli očetu. Toda naj se še tako trudim, vedno me z neba zbije puščica z priimkom, ki je postal moje prekletstvo.