Zaradi odsotnosti svoje prave mami se je že od otroštva počutila osovraženo. Mislila si je, da je njeni biološka mati odšla, ker je ni marala. Zaradi takšnega mišljenja pa je bila samo bolj odločena, da se dokaže očetu in ostalemu svetu. Da spada v to družino. Hotela jih je narediti ponosne. Svoje visoke cilje se je trudila izpolniti že takoj, ko se je naučila brati. Ure in ure je preždela za pravimi bukvicami in se učila vseh možnih oblik čaranja, čarovniške zgodovine… Skratka, vsega kar bi ji lahko prišlo prav na šoli.

Pa vendar je kmalu spoznala, da oče do nje ne bo nikoli pokazal tiste starševske ljubezni, po kateri je tako zelo hrepenela.  Je pa vseeno nadaljevala z učenjem.

Punca ima neverjetno dobro srce in na pomoč je pripravljena priskočiti vsakemu, ki bi jo potreboval. Do tega dne se je naučila tekoče govoriti več jezikov, igrati na različne instrumente, šolo je opravljala z odliko, med plemiči pa je bila znana kot dobra in uglajena hčerka.

Seveda pa ni nihče perfekten.

Kljub temu, da ima veliko znanja, je v glavi še vedno totalen otrok. Verjame, da obstaja za vsako zgodbo srečen konec, da bo nekega dne našla svojega princa na belem konju, itd. Kar v družini ni nikoli obvladala je bil šport. Zdel se ji je totalno brez vezen in kljub temu, da je bila učena, kako pri quidditchu igrati na položaju zasledovalca, je dneve raje preživela za klavirjem in pisala glasbo. Izkazalo se je tudi, da je nagle jeze, velikokrat je bilo poudarjeno, da kar po mami. Ko ji je bilo trinajst let, jo je oče spodbudil, naj se gre učiti malo bolj zakomplicirane oblike čaranja. Kako se spremeniti v žival. Claire nad to idejo sprva ni bila pretirano navdušena, a očetu je hotela pokazati kako dobra hčer je in spet se je vrgla za knjige. Ko se ji je končno le uspelo spremeniti, je bila navdušena, kasneje pa je zaradi te sposobnosti začela čutiti samo še strah. Leopard. Kaj, če jo kdo razjezi dovolj, da izgubi nadzor nad sabo? Kaj če se spremeni in tisto osebo usodno poškoduje?

Takšno razmišljanje je vodilo do nekakšne spremembe v  njenem obnašanju. Saj je vsem še vedno kazala svojo dobro stran, pomagala kjer je lahko, naredila družino ponosno… Pred ljudmi, ki so se z njo pogovarjali za to, da bi jo razjezili, včasih celo tistimi, ki so se želeli z njo kako zbližati, se je zaprla. Namesto nasmeha jim je podarila hladne oči in vedno jim je odgovarjala s toliko sarkazma, kolikor ga je premogla. Nikogar ni hotela poškodovati, še najmanj prijateljev.