kopica praznih, preprostih besed je v stavku končno dobila svoj pomen. šele takrat sem se zavedal, da gre zares. v prsih me je močno zaščemelo, v glavi sem začutil močan pritisk, katerega je potrdil pisk v mojih ušesih. sploh nisem opazil, da z znojem prepojene dlani stiskam v močno pest. "žal mi je za tvojega očeta..." je še enkrat sprletelo skozi moj odsoten um. odkimal sem, kar je žensko odeto v črn kostim samo še bolj zmedlo. par toplih kostanjevo rjavih oči ni umaknilo pogleda iz mojih ledeno modrih. prelepe črno vranje lase je imela spete v visoko tesno vezano figo. "ah, to. hvala," sem ji bedno odvrnil in moje ustnice so zopet oblikovale resno ravno linijo. res nisem vedel, kako naj odgovorim ali kako naj se sploh obnašam ob vsem izrekanju sožalja. ženska pred menoj je bila očetova osebna svetovalka, psihiatrinja, mentalni guru ali kakorkoli bi ji že lahko rekli. "veš, da se o tem lahko pogovoriš z menoj. lažje ti bo." sklanjala se je čez svojo stran pravokotne pisarniške mize in me nagovarjala v prosečem tonu. konice mojih prstov so zdrknile skozi vijuge in črte, ki so na belem papirju tvorile napis steven stanner. "ne morem reči, da sem očeta sovražil. tudi ljubil ga nisem. lahko rečem, da sem mu hvaležen. za vzgojo. dal mi je vse, vse kar mi je poželelo srce. vsem nam, sestri, bratu - dal nam je vse. nadajal nas je z občutkom, da je ves svet naš in samo naš. moj oče je bil izredno pameten mož. pretkan tudi, bistvo je, da je bilo njegovo znanje precej obširno. poročen je bil večkrat, vendar lovkam na denar ni zapustil niti penija. morali bi jih videti, kako so besnele ob branju oporoke. moj oče je bil izredno plemenit mož. tako kot se za pravega kralja seveda spodobi. moj oče je bil izredno temačen mož. vse nas je naučil prakticiranja črne magije. uroke je ponavadi uporabil, kar na nas. izgovarjal se je na to, da se nas bo tako vse bolj prijelo. pred očmi mi je ubil lastno mater. kako je kričala. agonija, bolečina, obup - vse to je divje vrelo iz njenega grla, mi trije pa smo samo nemo stali in opazovali očeta. nihče od nas se ni ganil. predani smo mu bili kot zapuščeni cucki, ki so se hoteli počutiti ljubljene. vse nas je obravnaval enako. jaz sem najstarejši, jaz bi moral dobiti prestol, pa se je prascu v glavi odvila nekoliko drugačna zgodba, pa vendar ne bom nikoli popustil, dokler mi na glavo ne poveznejo težke zlate krone in dokler v svojih rokah ne bom držal mogočnega žezla ter nadaljeval vladanje tej golazni čarovniškega sveta. lahko mi rečete krutež, a to je vse kar sem kdaj poznal. še enkrat - oče mi je dal vse! jaz ne služim nikomer. ko sem bil star deset let, mi je oče kupil divjega sokola in me postavil pred izziv. sokola sem moral sam udomačiti. moje roke so bile po več tednih kljuvanja in ostrih krempljev polne malih ranic in vrezanin. brazgotine imam še danes. pa mi je vseeno uspelo. ko sem sokola po letu dni nesel pokazati očetu, mu je ta prelomil vrat in me pustil žalovati nad mrtvim truplom ptiča. rekel mi je, da ptič ni bil ukročen, marveč zlomljen. stannerjevi ne poznamo šibkosti, usmiljenja, niti prijaznosti. moj oče me je naučil vsega. predajam se radostim življenja. spim, jem, pijem in porivam. briga me za vse. ne čutim. nočem čutiti. ne znam čutiti. nosim masko. sem manipulator. jebe se mi. zame je moj psihopatski oče junak. mučitelj. prasec. vzornik. ljubil sem ga, LJUBIL!" zalotil sem se, da med govorom nehote uporabljam nekatere njegove kretnje. teta judith je imela prav in narobe. ne spreminjam se vanj. jaz sem on. "pa vseeno, vseeno... vseeno. me je moj oče naučil nekaj, kar ne bom nikoli pozabil." sprehodil sem se po majhnjem, utesnjenem prostoru ter pokleknil pred žensko, katera se je na vse kriplje trudila reči nekaj, karkoli. kaj tolažilnega mogoče. pa besede niso in niso hotele priti iz njenih ust. tako jih je le nemo odpirala in zapirala. z desnico sem ji zdrsel po stegnu in privzdignil črno telirano krilo, da sem z obema rokama lahko objel in začutil vročino njene gole kože. "kaj? kaj te je naučil?" se je vznemirjeno napela, njeno telo pa je ob mojem hladnem dotiku zadregetalo. na sladke polne ustnice sem ji pritisnil vroč poljub in v izdihu zasopel, "da ljubiti... pomeni tudi pogubiti." odtrgal sem se od njenega telesa ter iztegnil svojo palico. "crucio!" pograbil sem svojo jakno ter stopil proti vratom. hladnokrvno sem se uzrl proti ženski, še prej polni poželenja, ki se je sedaj divje zvijala v mukah in bolečinah. še zadnjič sem v iztegnjenem loku nameril palico. pogubiti. "avada kedavra." nad majcen z zavesami zatemnjen prostor se je spustila tišina. sam pri sebi sem se nasmehnil. jaz. jaz sem kralj.